Stališče Sveta
Kaj je Svet spremenil v predlogu o European Business Wallet
Besedilo Sveta
Sporočilo za javnost Sveta v zvezi s splošnim pristopom napotuje na dokument Sveta ST 7659/26, dopis ciprskega predsedstva Odboru stalnih predstavnikov z dne 22. maja 2026. Njegova priloga vsebuje celotno uredbo, pri čemer so dodatki k predlogu Komisije označeni krepko, črtanja pa prečrtano.[6][13]
Spodnja tabela zajema vsebinske spremembe. Izpušča redakcijske spremembe, ki jih je predsedstvo prav tako vneslo, na primer izboljšane formulacije in preštevilčene sklice, ter ne zajema uvodnih izjav in priloge.[13]
Povzetek Sveta
Svet je v sporočilu za javnost izpostavil pet sprememb:
- Interoperabilnost: denarnice naj bi obstoječe nacionalne sisteme med podjetji ter med podjetji in upravo dopolnjevale, ne pa nadomeščale.[6]
- Enakovrednost: dejanja, opravljena prek denarnice, ohranijo pravno enakovrednost papirni obliki, nacionalne upravne in postopkovne zahteve pa se še naprej uporabljajo.[6]
- Pooblastila: sistem dovoljenj naj ne bi vplival na pooblastila ali zakonske mandate po nacionalnem pravu ali pravu Unije.[6]
- Ponudniki: višji prag za to, da nekdo postane ponudnik denarnic, izvedbeni akti o dokumentaciji, ki jo morajo predložiti vložniki, in močnejša vloga nacionalnih nadzornih organov, kadar ponudnik sistemsko ne izpolnjuje zahtev.[6]
- Roki: do 60 dni namesto 30 za pregled vloge ponudnika s strani nadzornih organov ter združeni in poenostavljeni roki.[6]
Področje uporabe in pravni učinek
| Člen | Predlog Komisije | Splošni pristop Sveta |
|---|---|---|
| Člen 2 Področje uporabe | Uredba ne bi posegala v sisteme za izmenjavo dokumentov in podatkov med pristojnimi organi, ki jih predpisuje pravo Unije.[1] | Prav tako ne bi posegala v sisteme, ki jih predpisuje nacionalno pravo, in ne bi posegala v ukrepe držav članic na področju javnega reda, javne varnosti in obrambe.[13] |
| Člen 3 Opredelitev pojmov | Lastniki denarnic bi "pooblaščenim zastopnikom" podeljevali "pooblastila". Gospodarski subjekt bi bil vsaka fizična ali pravna oseba ali skupina takih oseb, ki deluje v okviru poslovne ali poklicne dejavnosti.[1] | Pooblastila in pooblaščene zastopnike nadomeščajo "dovoljenja", ki jih lastnik podeli uporabnikom denarnice za izvajanje določenih dejanj v določeni denarnici. Opredelitev gospodarskega subjekta bi izrecno navajala kapitalske družbe, osebne družbe, fundacije, združenja, samostojne podjetnike in samozaposlene osebe.[13] |
| Člen 4 Načelo enakovrednosti | Dejanje, opravljeno s katero koli od osnovnih funkcionalnosti iz člena 5(1), bi imelo enak pravni učinek kot isto dejanje, opravljeno osebno, v papirni obliki ali na drug skladen način.[1] | Enakovrednost bi se nanašala na kvalificirane storitve zaupanja, ki so del teh funkcionalnosti, in bi zajemala tudi uporabnike denarnice, ki imajo dovoljenje. Nov odstavek ohranja veljavnost obstoječih zahtev EU ali nacionalnih zahtev glede elektronskih formatov v upravnih postopkih.[13] |
Kaj bi denarnica omogočala
| Člen | Predlog Komisije | Splošni pristop Sveta |
|---|---|---|
| Člen 5 Osnovne funkcionalnosti | Lastniki bi lahko več uporabnikom dovolili upravljanje svoje denarnice, ta dovoljenja upravljali in preklicali ter izvozili svoje podatke.[1] | Dovoljenja, vključno s tistimi, vezanimi na vloge, ne bi posegala v pooblastila ali zakonske mandate. Lastniki bi lahko svoje podatke tudi uvozili, da bi lahko prehajali med ponudniki denarnic.[13] |
| Člen 6 Tehnične značilnosti | Lastnik bi bil vključen na daljavo prek pooblaščenega zastopnika z elektronsko identifikacijo ravni zanesljivosti "srednja" ali "visoka".[1] | Vključitev bi potekala prek zakonitega zastopnika ali druge osebe, ki je zakonito pooblaščena za njeno izvedbo, z elektronsko identifikacijo ravni zanesljivosti "visoka". Ponudniki bi morali javnim organom, ki nimajo denarnice, zagotoviti tudi enotni digitalni naslov kot samostojno storitev in denarnice narediti dostopne osebam z invalidnostmi.[13] |
Kdo bi lahko zagotavljal denarnice
| Člen | Predlog Komisije | Splošni pristop Sveta |
|---|---|---|
| Člen 7 Zahteve za ponudnike | Ponudniki bi morali izpolnjevati zahteve iz člena 19a Uredbe eIDAS, razen kvalificiranih ponudnikov storitev zaupanja, ki bi bili izvzeti.[1] | Izjema za kvalificirane ponudnike storitev zaupanja je črtana. Komisija bi v osmih mesecih od začetka veljavnosti sprejela izvedbeni akt o tem, kako oceniti, ali ponudnik predstavlja tveganje za varnost Unije, vključno z nadzorom tretje države. Ponudniki bi vzdrževali posodobljeno oceno tveganja in svojo samooceno posodabljali vsakih 24 mesecev ali prej po pomembnem incidentu ali bistveni spremembi.[13] |
| Člen 11 Kako postati ponudnik | Bodoči ponudnik bi to priglasil svojemu nadzornemu organu skupaj z izjavo o skladnosti. Organ bi imel 30 dni za pregled; če v tem času ne bi vsebinsko odgovoril, bi se priglasitev štela za popolno. Kvalificirani ponudniki storitev zaupanja bi bili pregleda oproščeni.[1] | Priglasitev postane vloga za odobritev, podprta s poročilom o samooceni in oceno tveganja; obstoječa poročila o ugotavljanju skladnosti po Uredbi eIDAS bi se lahko ponovno uporabila. Rok za pregled bi bil 60 dni, molk pa se ne bi več štel za odobritev: organ bi moral pojasniti zamudo in postopek zaključiti v največ 20 dodatnih dneh. Hitri postopek za kvalificirane ponudnike storitev zaupanja je črtan.[13] |
| Člen 12 Seznam ponudnikov | Nadzorni organi bi spremembe Komisiji sporočili v 24 urah.[1] | V 3 delovnih dneh. Komisija bi odobrenega ponudnika dodala na svoj seznam ali neskladnega ponudnika z njega odstranila v dveh delovnih dneh.[13] |
Identifikacija in Evropski digitalni imenik
| Člen | Predlog Komisije | Splošni pristop Sveta |
|---|---|---|
| Člen 8 Identifikacijski podatki lastnika | Komisija bi lahko sprejela izvedbene akte z zahtevami za identifikacijske podatke lastnika, vendar ji tega ne bi bilo treba storiti.[1] | Komisija bi jih morala sprejeti, in sicer v enem letu od začetka veljavnosti. Države članice bi lahko priglasile tudi posredniško platformo, ki deluje v imenu njihovih avtentičnih virov.[13] |
| Člen 9 Enotni identifikatorji | Lastnik brez evropskega enotnega identifikatorja bi prejel enotni identifikator, ustvarjen na podlagi izvedbenega akta.[1] | Ta identifikator bi bil ustvarjen na zahtevo ali ko bi lastnik prejel denarnico.[13] |
| Člen 10 Evropski digitalni imenik | Dostop do imenika bi imeli samo lastniki denarnic, njihovi pooblaščeni zastopniki in ponudniki denarnic. Ponudniki bi spremembe posredovali v enem delovnem dnevu.[1] | Določa minimalne vnose (uradno ime, enotni identifikator, digitalni naslov, država sedeža), dodaja javne organe, ki nimajo denarnice, odpira dostop organom držav članic in od ponudnikov zahteva, da informacije o lastnikih preverijo vsaj vsakih 72 ur.[13] |
Nadzor in kazni
| Člen | Predlog Komisije | Splošni pristop Sveta |
|---|---|---|
| Člen 13 Nadzor | Nadzorni organi, ki so že imenovani na podlagi Uredbe eIDAS, bi nadzorovali ponudnike denarnic in bi lahko neskladne odstranili s seznama. Če nacionalni organ ne bi ukrepal, bi lahko Komisija sprejela izvedbene akte s popravnimi ukrepi, vključno z začasno ustavitvijo.[1] | Vsaka država članica bi imenovala pristojni organ, nov ali obstoječi, ali po dogovoru organ v drugi državi članici. Nadzorni organi bi Komisijo obveščali o neskladnosti, namesto da bi ponudnike odstranjevali sami. Komisija bi lahko posredovala le v primeru sistematične neskladnosti, skupaj z nadzornim organom, in ponudnika s sklepom začasno ustavila, potem ko bi mu dala možnost, da pomanjkljivosti odpravi. Države članice bi lahko odločile, ali se globe uporabljajo za nacionalne javne organe; zgornja meja 2 % celotnega svetovnega letnega prometa ostaja nespremenjena.[13] |
| Člen 15 Nadzor subjektov Unije | Komisija bi nadzorovala vsak subjekt Unije, ki zagotavlja denarnice.[1] | Komisija bi nadzorovala subjekte Unije, razen institucij Unije, pri čemer bi delovala popolnoma neodvisno.[13] |
Organi javnega sektorja
| Člen | Predlog Komisije | Splošni pristop Sveta |
|---|---|---|
| Člen 16 Obveznosti organov javnega sektorja | 24 mesecev po začetku veljavnosti bi morali javni organi podjetjem omogočiti, da se z denarnico identificirajo, podpisujejo ali žigosajo, predložijo dokumente ter pošiljajo ali prejemajo obvestila. Za dokumente in obvestila bi potrebovali lastno denarnico s kvalificirano elektronsko registrirano dostavo. Obstoječe alternative bi jo lahko nadomeščale do 36 mesecev po začetku veljavnosti.[1] | Fiksni rok, zahteva po lastni denarnici in odstopanje so črtani. Države članice bi sprejele ustrezne organizacijske in tehnične ukrepe, obveznost pa bi se začela uporabljati dve leti po začetku uporabe zadnjih izvedbenih aktov (glej člen 22).[13] |
Tretje države
| Člen | Predlog Komisije | Splošni pristop Sveta |
|---|---|---|
| Člen 17 Denarnice iz tretjih držav | Komisija bi lahko po oceni priznala denarnice ali okvire iz tretjih držav kot enakovredne, če so interoperabilni z okvirom zaupanja eIDAS.[1] | Zagotavljati bi morali tudi enakovredno raven varnosti, ocena pa bi morala upoštevati vsaj varstvo podatkov, kibernetsko varnost in neodvisnost od nadzora vlad z visokim tveganjem.[13] |
| Člen 18 Podjetja zunaj Unije | Države članice bi sodelovale, da nobeno podjetje s sedežem zunaj Unije ne bi prejelo več kot enega kompleta identifikacijskih podatkov.[1] | To bi počeli nacionalni nadzorni organi, ki bi pri tem lahko uporabljali Evropski digitalni imenik. Preverila bi se tudi identiteta zastopnika, ki izvaja vključitev.[13] |
Pregled in časovnica
| Člen | Predlog Komisije | Splošni pristop Sveta |
|---|---|---|
| Člen 21 Ocena in pregled | Komisija bi o uredbi poročala tri leta po začetku njene veljavnosti.[1] | Pet let po začetku veljavnosti, poročilo pa bi zajemalo prihranke časa in stroškov, kjer so na voljo, stopnjo uporabe in posebno oceno učinka na mikro, mala in srednja podjetja.[13] |
| Člen 22 Začetek veljavnosti in uporaba | Uredba bi se začela uporabljati eno leto po začetku veljavnosti.[1] | Nekatere določbe, vključno s tistimi o izvedbenih aktih in nadzoru, bi se uporabljale od začetka veljavnosti, večina uredbe eno leto po začetku uporabe zadnjega od navedenih izvedbenih aktov, člen 16 pa dve leti po tem. Večino izvedbenih aktov bi bilo treba sprejeti v enem letu od začetka veljavnosti. Nobeden od teh datumov ni znan, ker uredba še ni bila sprejeta.[13] |
Kaj pa Evropski parlament?
Parlament svojega stališča še ni sprejel. Njegov vodilni odbor, ITRE, je 10. septembra 2026 glasoval za sprejetje poročila in začetek medinstitucionalnih pogajanj, poročilo (A10-0240/2026) pa je bilo 23. septembra 2026 vloženo za plenarno zasedanje. Po Parlamentovem postopkovnem zapisu spis čaka na stališče Parlamenta v prvi obravnavi.[4]
Ta stran primerja le besedilo Sveta. Spremembe Parlamenta bi bile dodane poleg, ko bo Parlament sprejel svoje stališče. Preverite, kje je spis