Pojasnjena analiza, na kateri temelji predlog European Business Wallet

Ni formalna ocena učinka

Strogo gledano za ta predlog ni ocene učinka. Komisija je odobrila odstopanje z utemeljitvijo, da Business Wallets neposredno nadgrajujejo izbiro politike, ki jo je že leta 2021 ocenila za evropski okvir digitalne identitete, in sledijo takrat prednostni možnosti: harmoniziranemu okviru denarnic s pravnim učinkom po vsej Uniji, prilagojenemu poklicni rabi. Namesto tega je pripravila delovni dokument služb, ki podrobno analizira pričakovane stroške in koristi.[1]

Ta dokument, SWD(2025) 837, kljub temu sledi znani strukturi: opredelitev problema, zakaj bi morala ukrepati EU, cilji, možnost politike, njeni učinki in način njihovega spremljanja. Podpirajo ga zunanja študija konzorcija pod vodstvom družbe NTT Data, anketa, na katero je odgovorilo 65 od 340 zajetih deležnikov, in 14 poglobljenih intervjujev.[12]

Problem, ki ga opisuje

Dokument opredeljuje dva problema. Predstavlja ju kot na podjetja usmerjeno razširitev problemov, ki jih je ocena učinka za EU Digital Identity Wallet iz leta 2021 ugotovila za posameznike.[12]

• Podjetja in javni organi potrebujejo boljše načine, da se na spletu identificirajo in dokažejo, kdo lahko deluje v njihovem imenu, zlasti čezmejno. Identifikatorji podjetij, izdani v eni državi članici, niso vedno priznani v drugi. Samostojni podjetniki, samozaposleni in javni organi pogosto ostanejo zunaj poslovnih registrov, ki dodeljujejo identifikator, veljaven po vsej EU. Prav tako ni standardnega vseevropskega načina za hrambo in preverjanje digitalnega pooblastila.
• Ni zanesljivega, pravno priznanega načina, da bi podjetja digitalno in čezmejno delila licence, certifikate in podatke o skladnosti z javnimi organi in med seboj. Isti dokumenti se predložijo znova in znova, pogosto po e-pošti, s kurirjem ali prek lastniških portalov, EU Digital Identity Wallet, zasnovan okoli zasebnosti posameznikov, pa ni bil zasnovan za sledljivost, ki jo podjetja potrebujejo za revizije in skladnost.

Dokument ju pripisuje trem gonilom:[12]

• Tržne in tehnološke spremembe, od računalništva v oblaku in AI do poročanja na podlagi podatkov, ustvarjajo nove potrebe po storitvah zaupanja med podjetji in javnimi organi.
• Ker vse več podjetij trguje čezmejno, razdrobljeni nacionalni postopki za zagotavljanje skladnosti mnogokratno povečujejo njihove stroške.
• Sistemi, ki med seboj ne delujejo skupaj, javnim organom onemogočajo varno in učinkovito identifikacijo podjetij in komunikacijo z njimi.

Glede tega, zakaj bi morala ukrepati EU in ne posamezne države članice, dokument navaja, da so nacionalni sistemi zgrajeni za domačo rabo in se razlikujejo po pravnem učinku, obsegu in tehnični zasnovi, kar ovira svobodo ustanavljanja in svobodo opravljanja storitev ter izkrivlja konkurenco med podjetji glede na to, kje imajo sedež. Kot pravno podlago navaja člen 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), enako kot za evropski okvir digitalne identitete.[12]

Kaj želi doseči

Splošni cilj je prispevati k pravilnemu delovanju notranjega trga z zmanjšanjem upravnih bremen za podjetja in javne uprave prek digitalne identifikacije, avtentikacije in pravno veljavne izmenjave podatkov. Iz njega izhajata dva specifična cilja:[12]

• Zmanjšati upravna bremena, poenostaviti postopke za zagotavljanje skladnosti in izboljšati zagotavljanje storitev.
• Zagotoviti, da imajo podjetja in javni organi dostop do varne in zaupanja vredne čezmejne digitalne identifikacije, ki ustreza potrebam uporabnikov in povpraševanju na trgu.

Izhodiščni scenarij in možnosti

Dokument ne primerja več možnosti politike. Prevzema možnost politike 3, prednostno možnost iz ocene učinka za EU Digital Identity Wallet iz leta 2021, in jo obravnava hkrati kot izhodiščni scenarij in kot edino obravnavano možnost politike, prilagojeno potrebam podjetij in javnih organov.[12]

Razlog je skladnost: ker evropski okvir digitalne identitete že velja in je njegova tehnična arhitektura opredeljena, dokument model denarnice za digitalno identiteto označuje kot edino izvedljivo rešitev za ohranjanje skladnosti in interoperabilnosti obeh vrst denarnic, Business Wallets pa opisuje kot razširitev tega okvira in ne kot ločen okvir.[12]

V okviru te možnosti bi morali organi javnega sektorja omogočiti minimalni nabor osnovnih funkcij: identifikacijo in avtentikacijo, kvalificirane elektronske podpise in žige, izmenjavo elektronskih potrdil o atributih ter prejemanje uradnih obvestil. Dejanja, opravljena prek teh funkcij, bi imela enak pravni učinek kot na papirju ali osebno. Podjetja ne bi bila dolžna uporabljati Wallet, samostojni podjetniki in samozaposleni pa bi lahko za nekatere samostojne storitve namesto nakupa celotnega Business Wallet uporabljali svoj EU Digital Identity Wallet.[12]

Primeri uporabe, ki jih navaja

Sama predlagana uredba bi bila nevtralna glede primerov uporabe: ne bi dajala prednosti določenim vrstam uporabe. Da bi pokazal, kako bi to lahko delovalo, dokument navaja primere uporabe, ki so jih opredelili deležniki:[12]

• Sprejemanje strank in skrbni pregled (poznaj svojo stranko): preverjena potrdila namesto ročnega zbiranja dokumentov.
• Pravno zastopanje: digitalno izdajanje, preklic in sledenje pooblastil.
• Javno naročanje: vnaprej preverjena potrdila, ki jih je mogoče ponovno uporabiti v različnih razpisih.
• Čezmejno poslovanje: predložitev preverjenih potrdil organom v drugih državah članicah brez osebne navzočnosti.
• Upravljanje davkov in e-računi: zaupanja vredni identifikatorji in preverjena potrdila za DDV.
• Dobavne verige: povezovanje preverjenih podatkov o dobaviteljih in potrdil o izdelkih, kot je digitalni potni list izdelka.

Stroški, ki jih modelira

Imetniki denarnic bi v prvem letu plačali enkratne stroške (usposabljanje in uvajanje, aktivacija in izvedba IT ter javno naročilo ali sklenitev pogodbe), nato pa ponavljajočo se licenčnino in pristojbino za vzdrževanje. Komisija povprečni strošek na organizacijo ocenjuje takole:[12]

Predpostavlja se, da bi Wallet uvedli vsi organi javnega sektorja, saj bi ga morali sprejemati. Za 95 825 javnih organov, ki jih upošteva model, to znaša približno 7,3 milijarde EUR v prvem letu in nato približno 1,15 milijarde EUR na leto. Če bi ga uvedlo 75 % podjetij, bi njihovi stroški skupaj znašali približno 45,5 milijarde EUR v prvem letu in nato približno 20,4 milijarde EUR na leto.[12]

Za samostojne podjetnike in samozaposlene, ki bi namesto tega uporabljali svoj EU Digital Identity Wallet, dokument na podlagi trenutnih tržnih cen samostojne storitve ocenjuje na približno 45 EUR na leto za nov komunikacijski kanal, pri čemer se elektronski podpisi, žigi in časovni žigi zaračunavajo posebej.[12]

Prihranki, ki jih modelira

Neposredne koristi se štejejo le kot prihranki zaradi zmanjšanja ali odprave ročnega upravnega dela. Ocenjene so z modelom standardnih stroškov EU: urni strošek dela, pomnožen s časom, ki ga dejavnost zahteva, pogostostjo njenega izvajanja in številom organizacij, ki jo izvajajo, na podlagi podatkov iz ankete in uradne statistike. Dejavnosti so razvrščene v šest kategorij:[12]

• Identifikacija in avtorizacija
• Izmenjava dokumentov in informacij
• Skladnost in preverjanje
• Vodenje evidenc in upravljanje podatkov
• Dovoljenja in certificiranje
• Čezmejno usklajevanje in priznavanje

Ob sodelovanju vseh javnih organov in 75 % podjetij Komisija največjo neposredno korist ocenjuje na približno 169 milijard EUR na leto, ob predpostavki, da se nadomesti vsak ročni postopek. Njen minimum, ki temelji na prihrankih, ki so jih pričakovali anketiranci (22 % za javne organe, 36 % za podjetja), znaša približno 58 milijard EUR na leto.[12]

Po odštetju stroškov bi največja neto korist pri tej stopnji uvedbe znašala približno 116 milijard EUR v prvem letu in nato približno 147 milijard EUR na leto. Ob minimalnih predpostavkah bi znašala okoli 6 milijard EUR v prvem letu in nato okoli 37 milijard EUR na leto. Dokument maksimum projicira tudi na deset let, ob nespremenjenih koristih, v neto sedanjo vrednost približno 1 107 milijard EUR.[12]

Dokument isti model uporabi tudi pri nižjih stopnjah uvedbe. Pri najnižji, približno 10 % podjetij, je skupni rezultat v prvem letu še vedno pozitiven, vendar bi javni organi plačali več, kot bi prihranili, dokler se ne pokrijejo njihovi enkratni stroški. 75-odstotno uvedbo označuje za najuspešnejši in najučinkovitejši način za doseganje ciljev.[12]

Opisuje tudi posredne koristi, kot so manj goljufij, večje zaupanje v digitalne transakcije in manjše emisije zaradi papirja in potovanj. Nekatere so količinsko opredeljene, nekatere pa ne, in so obravnavane ločeno od zgoraj navedenih neposrednih prihrankov.[12]

Kako je to povezano z glavnima številkama prihrankov

Nobena od teh modeliranih številk ni ena od dveh glavnih številk, ki sta v obtoku. Sporočilo za javnost Komisije z dne 19. novembra 2025 navaja do 150 milijard EUR prihrankov za podjetja na leto, njena stran o politiki pa vsaj 160 milijard EUR. Komisija teh treh številk ne uskladi.[3][2]

Za obe glavni številki in stopnje uvedbe, ki jih uporablja model, preberite pojasnilo ocen prihrankov.

Omejitve, ki jih priznava